Naj Cveti tisoč Prevodov

Petkov esej: je to konec prevoda?

Leta 399 n. št. se je Faxian — menih v kitajski dinastiji Jin — odpravil na romanje na indijsko podcelino, da bi zbral budistične spise. Ko se je vrnil po 13 letih, je preostanek svojega življenja preživel s prevajanjem teh besedil, kar je močno spremenilo kitajske poglede na svet in spremenilo podobo azijske in svetovne zgodovine .

Faxian je prikazan kot obisk palače Asoka leta 407 n. št. v današnji Patni v Indiji v angleški knjižni seriji Zgodba narodov iz 19. stoletja. archive.org

Po Faxianu je na stotine kitajskih menihov opravilo podobna potovanja, kar je vodilo ne le do širjenja budizma po Nirvanini poti , ampak tudi odprlo poti zdravnikom, trgovcem in misijonarjem.

Skupaj z dvema drugima velikima prevajalskima gibanjema – grško-arabsko v umajadskem in abasidskem obdobju (2.–4. in 8.–10. stoletje) ter indoperzijsko (13.–19. stoletje) – so bili ti dogodki veliki poskusi prevajanja znanja prek jezikovnih meja v svetovni zgodovini .

Prevajalska dejanja so presegla jezikovne in prostorske ovire in se dotaknila vseh vidikov življenja: od umetnosti in obrti do verovanj in običajev, do družbe in politike.

Če upoštevamo zadnjo žrtev v razgretih — a potrebnih — razpravah o zastopanosti na naših ustvarjalnih in kulturnih prizoriščih, danes nič od tega ne bi bilo mogoče.

Prejšnji mesec je bila Marieke Lucas Rijneveld, najmlajša pisateljica v zgodovini, ki je prejela mednarodno Bookerjevo nagrado za The Discomfort of Evening (s prevajalko Michele Hutchison), izbrana za prevod prihajajoče zbirke The Hill We Climb 22-letne ameriške pesniške nagrajenke Amande Gorman za nizozemskega založnika Meulenhoff.

Gormanova je Rijneveld izbrala sama. Toda med negativnim odzivom, da je bil bel prozaist izbran za prevod dela neoprostljivega temnopoltega, govorjenega pesnika, je Rijneveld odstopil z besedami:

Razumem ljudi, ki se počutijo prizadete zaradi Meulenhoffove odločitve, da me vpraša […] Z veseljem sem se posvetil prevajanju Amandinega dela, pri čemer sem videl, da je največja naloga ohraniti njeno moč, ton in slog. Vendar se zavedam, da sem v položaju, da tako razmišljam in čutim, kjer mnogi niso.

Medtem je ta teden katalonski prevajalec pesmi Victor Obiols za AFP povedal, da ga je barcelonski založnik Univers odpustil z dela .

Niso dvomili v moje sposobnosti, ampak so iskali drugačen profil, ki je moral biti ženska, mlada, aktivistka in po možnosti temnopolta.

Živimo v svetu, ki je poln polemik okoli prisvajanja kulture in politike identitete . Razlike v moči, ki sta jih ustvarili dvojni sili kolonializem in kapitalizem, se danes preizprašujejo na vseh področjih.

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo ta pereča vprašanja zanetila prevajalsko umetnost.

Običajno nevidna in samoumevna dejanja prevajanja potekajo okoli nas ves čas. Toda na področju literarnega prevajanja so pomembna vprašanja avtorskega glasu in govornega položaja.

Marginalizirani ustvarjalci in njihovo naraščajoče občinstvo postajajo pomembni v globalnem založniškem režimu, ki ga nadzoruje prevladujoča manjšina, ki ima večinsko moč nad vprašanji zastopanja.

Zato je primerno, da so nekateri opozorili na nešteto umetnikov govorjene besede, ki so izjemno usposobljeni za prevajanje na Nizozemskem. In nizozemski agenti, založniki, uredniki, prevajalci in recenzenti bi zagotovo lahko razširili svoja obzorja in sprejeli raznolikost.

Kljub temu, če bi ljudje prevajali samo znano, kako bi sploh lahko slutili osupljiv svet tam zunaj, ki ni znan?

Naloga literarnega prevajanja vključuje spopadanje z globokimi razlikami v smislu jezika, domišljije, konteksta, tradicije, svetovnih nazorov.

Nič od tega ne bi prišlo v našo vsakodnevno zavest, razen za prevajalce, ki stopijo v neznane vode, ker so se zaljubili v drug jezik, drug svet.

Prevod je odpor

Prevajalci prečkajo pomen, materialnost, metafiziko in vso magijo, ki je morda neznana v medijih in konvencijah njihovega jezika. Privlačnost nenavadnega, tujega in tujega je potrebna za dejanja prevajanja.

Ta bistveni element neznanja spodbuja prevajalkino radovednost in postavlja pred izziv njeno intelektualno žilavost in etično odgovornost. Tudi kadar prevajalci izvirajo iz iste kulture kot izvirni avtor ali pripadajo njej, se umetnost opira na nasprotni vlek razlike.

Z nasprotovanjem in abrazijo kreativni prevod omogoča, da se pojavi nov pomen in niansa.

Noaki Sakai , japonski zgodovinar in prevajalec na univerzi Cornell, piše o zgodovinski kompleksnosti tega procesa. Prakse prevajanja, pravi, so "vedno povezane z gradnjo, preoblikovanjem in rušenjem razlik v moči."

Prevod je dominacija

Prevajanje pa je bilo orodje za prevlado v kolonizaciji. La Malinche je na primer deloval kot posrednik in tolmač konkvistadorja Hernána Cortésa pri španski osvojitvi Azteškega imperija v 16. stoletju.

Na tej risbi neimenovanega tlaxcalskega umetnika c. 1550, La Malinche (skrajno desno) deluje kot prevajalec med Hernánom Cortésom in Moctezumo II., devetim vladarjem azteškega imperija. Knjižnica Bancroft, UC Berkley

Patyegarang je bil prvi avstralski učitelj aboriginskega jezika zgodnjemu kolonistu Williamu Dawesu in je bil ključnega pomena za preživetje jezika gamaraigal v državi Eora. Pri 15 letih in kot posvečena ženska je bila Dawesu intelektualno enaka, od njega se je učila angleščine in se pogajala o medsebojnem prevajanju, medtem ko se je držala lastne kulturne zapuščine.

V vsakem od teh primerov so se evropski imperialisti s procesi prevajanja naučili, kako preživeti dežele, ki so jih osvajali. Poleg tega so uporabljali iste jezike za izdelavo zgodbe o lastni superiorni zahodni civilizaciji na račun domorodnih kultur.

Kot pojasnjuje teoretik prevajanja Tejaswini Niranjana, prevod:

oblikuje in se oblikuje znotraj asimetričnih razmerij moči, ki delujejo v kolonializmu.

Prevajanje ni nevtralna dejavnost. Deluje v zapletenem nizu družbenopolitičnih odnosov, kjer imajo stranke lastne interese pri produkciji, razširjanju in sprejemanju zgodb in besedil.

Akademika Sabine Fenton in Paul Moon sta pisala o namernem napačnem prevodu pogodbe iz Waitangija, strateškega primera kolonialnih opustitev in izbir, ki so dosegle " odstop maorske suverenosti kroni ".

Ena nesramna interpolacija je bila zamenjava besede mana (suverenost) s kawanatanga (vlada), kar je mnoge maorske poglavarje zavedlo in napeljalo k podpisu pogodbe.

Preberite več: Pojasnilo: pomen Waitangijeve pogodbe

V razmerah konfliktov in vojn – ter razseljevanj, ki izhajajo iz njih – prevajanje spet postane orožje, ki privilegira močne, kot je razvidno iz nepregledne birokratske dokumentacije, v prevladujočem jeziku, ki ureja odločitve glede azila in prosilcev za begunce.

V tem napetem kontekstu postane primer Gormana in Rijnevelda strelovod za obravnavo zgodovinske nemoči in krivic.

Prevod je diplomatski

Ker na svetovnem založniškem trgu ni enakih pogojev za pisatelje, da bi se njihov glas slišal, sta potrebna zgodovinska zavest in postkolonialna občutljivost.

Po Rijneveldovi zaslugi je bila ta občutljivost dokazana. Potem ko sta prenehala delovati kot Gormanova prevajalca, sta sestavila pesem :

nikoli izgubil tega odpora, tistega prvinskega prerivanja z žalostjo in veseljem,

ali predano pridiganju s prižnice, Besedi, ki pravi, kar je

prav ali narobe, nikoli ni bil preveč len, da bi vstal, se soočil

do vseh nasilnežev in se s pestmi borite proti golobom

dvignjen, proti tem nemirom ne-vedanja v vaši glavi

Kljub temu, da je reprezentacija moralni imperativ 21. stoletja, je moj skromen predlog, da je na področju literarnega prevajanja privlačnost neznanega in neznanega ena najpomembnejših resnic: Rijneveldovi »izgredi ne-vedenja«.

Svet že vsakih štirinajst dni izgubi jezik; kar polovica od 7000 svetovnih jezikov naj bi izumrla do konca tega stoletja. Vendar se pogosto trdi, da je jezikovna raznolikost pokazatelj genetske raznolikosti , pri čemer je slednja ključnega pomena za preživetje vrste.

Če ljudje prevajajo samo tisto, kar je znano med njihovimi lastnimi štirimi stenami, ali tisto, kar jim je znano znotraj meja lastne domišljije, se nekaj bistvenega izgubi tako za prevajanje - kot za razuzdane jezike, ki širijo našo človečnost.

Prevajanje je aktivizem

Ne živimo v postrasnem svetu. Ne živimo v svetu brez meja, kot ga je močno izpostavila pandemija COVID-19. Za prevajalce v transnacionalnem času je bistvenega pomena, da podiramo etnojezikovne meje in sprejmemo izziv soočenja.

Pri svojem delu sem sodeloval pri prevodih aboriginov in otočanov Torresove ožine ter plemenskih in dalitskih indijanskih pesnikov. To je nujno vključevalo trdo delo razumevanja zgodovinskih nesorazmernosti.

Da, strukturne neenakosti se iz dneva v dan povečujejo spričo kapitalizma, ki je zvest služabnik nenehnih spletk kolonializma. Prevajalci ne živijo v vakuumu. Nismo imuni na sile strukturnega rasizma.

Toda zakaj se je moral Rijneveld odreči proviziji kot posameznik? Zakaj ta nedavna zgodba postane o individualnih dejanjih, namesto o utrjenih vzorcih delovanja založb, kot je Meulenhoff?

Da bi dosegli pravičnost, mora biti preoblikovanje strukturno – ne more pasti na ramena enega samega prevajalca, zaradi česar so ti kot običajno naklonjeni knjižnemu poslu.

Direktorji in izvršni direktorji dominantnih svetovnih (beri: zahodnih) založniških podjetij so pretežno belci. Kar poraja znano vprašanje: kaj če bi uredniški odbori odražali mnogoterost družbe na oseh razreda, spola, rase, spolnosti in sposobnosti?

Predstavljajte si scenarij, če bi celo eno od glavnih avstralskih založniških hiš vodil nebelec in/ali upravni odbor?

Preberite več: Raznolikost, Stella Count in belina avstralskega založništva

Natančno dolžnost vodij založb, literarnih in revijalnih revij ter kulturnih institucij je, da povabijo poln svet prevajalcev, da prevzamejo, kar je treba narediti.

Svetopisemska zgodba o Babilonskem stolpu, ki jo je tukaj naslikal Pieter Bruegel starejši leta 1563, pripoveduje o tem, kako je nekoč celotno človeštvo govorilo en jezik in poskušalo zgraditi stolp v nebesa, preden je Bog ukrepal, da bi se ljudje ne mogli razumeti in sodelovati. Kunsthistorisches Museum/Wikimedia Commons

Kljub temu mora prevajalec upoštevati zahteve integritete in domišljije v enaki meri kot zahteve zgodovine in družbe. Vrziti se mora v zahtevno nalogo biti v drugem času in na drugem mestu, drgniti se ob svoje lastne cilje in domneve.

Samo v predstavljanju takega babelijskega sveta razlik lahko zaživi resnično radikalen nabor možnosti.

To ne pomeni trditi, da se prevajalci, ki prihajajo iz podobnih okolij, ne bodo mogli vključiti v nalogo prevajanja na načine, ki bi se borili z ustvarjalnim odporom, ki ga prinaša taka naloga. Toda polje mora ostati odprto za vse, ki so poklicani k nalogi.

Književno prevajanje je pogosto stvar srečnih naključij in strastnih zarok. Han Kangov Vegetarijanec (2007) je leta 2016 dosegel neverjeten uspeh v Združenem kraljestvu in ZDA, ko se je naloge lotila Deborah Smith, ki se je korejščine učila šele šest let.

Bile so kritike njenega prevoda , vendar zastopanost ni problem. Del lepote prevajanja je v tem, da je mogoče besedila kritizirati in prevajati znova in znova.

Prevajalsko izročilo se nenehno bogati s primeri ponovnih prevodov, kot je deset prevodov v angleščino samo Tolstojeve Ane Karenine ali dva črne knjige Orhana Pamuka.

Dejanje in umetnost prevajanja zahtevata dovoljenje za preseganje meja, dovoljenje za napake in dovoljenje za ponavljanje od vsakogar, ki čuti burno vlečenje in glasen klic neznanega.

Obrzdati takšno svobodo prek kategorij in razdelkov, ki zapirajo našo ustvarjalnost, je medvedja usluga za človeško domišljijo.

Naj torej cveti tisoč prevodov: to bi bil začetek in ne konec prevajanja, kot ga poznamo zdaj.

Popravek: v tem članku je prvotno pisalo, da naj bi do konca tega stoletja izumrlo 7000 jezikov. To je do polovica od 7000 svetovnih jezikov.