Baghcheban, Poezija in Zgodbe

Brez Jabbarja Asgarja Zaddeha ne bi mogel nadaljevati s pisanjem. Žalostna sem, da je umrl, preden sem ga imela priložnost spoznati, ker sem zaljubljena vanj.

Jabbar se je rodil leta 1884 v nešolski muslimanski družini v Erevanu (Osip Mandelstam je zahod predstavil to mesto, ko je o Erevanu zapisal: »Ljubim ukrivljene Babilonce vaših ulic s širokimi usti.«) Vzgojen je bil z drugimi azerbajdžanskimi otroki in je bil videti enak kot oni, vendar ni bil; podvomil je v predpostavke, tradicije in konvencije okoli sebe. Kajti bil je pesnik in kot vsi dobri pesniki so bile njegove pesmi nevarne. [Pesniki in njihove pesmi odsevajo resničnost in zato veljajo za nevarne, ko razkrivajo tisto, kar želimo skriti. Jabbarja so aretirali zaradi pesmi. Mandeljštama so ubili Sovjeti. V tej državi velik del poezije Emily Dickinson ni bil objavljen desetletja; od pesnice je bilo videti kot nespodobno.]

Njegovo edino izobraževanje je bil običajen strog in kratek verski pouk lokalnega mule. Nekje, nekako pred današnjimi množičnimi mediji, je izvedel za izobraževanje majhnih otrok v drugih državah. Odločil se je ustanoviti novo vrsto vrtca za Iran, njegov
družinski dom po begu pred težavami na Kavkazu. Začel je s pesmijo »Baghcheban«, ki je bila, tako kot večina njegovih pesmi, abstrakten izraz, poročen s takojšnjo akcijo. V »Baghchebanu« se je tako imenoval in poklical k svojemu izbranemu poklicu. Baghcheban pomeni vrtnar v turščini (bahcivan) in perzijščini. Po njegovih besedah: "Če mora obstajati ime za tistega, ki uči majhne otroke, naj se imenujem Baghcheban. Kajti ti otroci so moje rože in pomagal jim bom rasti."

Potem ko se je poročil in si ustvaril družino, je Baghcheban ustanovil svojo šolo brez sredstev ali celo ideje o tem, kaj naj bi bil vrtec, za učilnico pa je uporabil kotiček majhnega družinskega stanovanja. Pisal je zgodbe, pesmi in pesmi samo za otroke – prvič v zgodovini Irana. Pisal je igre, izdeloval scenografijo in kostume ter jih odigral s svojimi učenci. Duhovništvo se je namrščilo nad njegovim nenavadnim obnašanjem, toda tisto, kar jih je šokiralo in razjezilo, je bilo to, da je Baghcheban poučeval dekleta in celo dajal dekleta s fanti v isti razred.

Njegov vrtec in njegova predavanja o pravicah žensk niso dobro prenašali. Bil je večkrat aretiran in pogosto napaden, tako fizično kot verbalno. Vsak napad in vsaka aretacija sta okrepila Baghchebanova prepričanja; njihove korenine so se poglobile in deloval je še bolj odločno.

Nekega dne so v šolo pripeljali tri gluhe dečke. Nihče v celotnem Iranu v vsej njegovi zgodovini ni pomislil na izobraževanje gluhe osebe. Vsi so verjeli, da gluhih ni mogoče vzgojiti; obravnavali so jih kot imbecile. Toda Baghcheban ni mogel prezreti teh treh otrok. Poskušal jih je nasmejati, jih doseči, povezati. Tisto noč je šel spat, preganjan zaradi zmedenosti in osamljenosti, ki ju je videl v njunih očeh.

Delal je in delal na komunikaciji, najprej je uporabljal mimiko in izumljal ročne znake, nato je razvil vizualno ročno abecedo. Baghcheban je te fante videl skozi oči pesnika in pesnik je moral dati jezik tem izoliranim otrokom. Ni videl njihove gluhote; videl je njihovo potrebo, človeško lakoto po samoizražanju – po poeziji.

Po enem letu so vsi trije fantje znali brati in pisati ter vstopili v svet skupnega jezika. Skupnost se je veselila in slavila, vlada in verska skupnost pa sta bili besni. Očitali so mu, da ni le radikalen, temveč očiten prevarant. Po njihovem mnenju je njegova trditev, da je izobraževal gluhe osebe, dokazovala, da je šarlatan, zato so vdrli v pisarno regionalnega načelnika za izobraževanje in zahtevali njegovo izključitev. Baghcheban je bil prisiljen zapustiti njihovo mesto.

Njegov eksodus je bil nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo za perzijske gluhe ljudi. Sčasoma se je odpravil v glavno mesto Teheran in leta 1924 mu je bilo dovoljeno ustanoviti prvo šolo za gluhe otroke v Iranu. Pred Homeinijevo iransko revolucijo leta 1979 se je v šolah Baghcheban izobraževalo več kot tisoč gluhih učencev. Skupnost iranskih gluhih (to je vizualna kultura podpisnikov) še naprej spodbuja svobodo, ki je potrebna, da se izobraževanje, družba in poezija znova približajo tisočim več – tako kot si je zamislil Baghcheban.

Oni, tako kot Gluhi, ki sem jih srečal, ko sem imel sedemnajst let, vedo, da poezija – izražanje resnice in sebe – ni razkošje. To je potreba vseh ljudi. Gluhi ljudje so me naučili vizualnega izražanja, potem ko so mi predstavili moj obraz, roke in telo. Podpisovanje je glasba za moje oči, poezija, ki se me je dotaknila globlje kot katera koli druga poezija.

Zaradi Baghchebana in gluhih še naprej pripovedujem zgodbe o teh vizualnih ljudeh, ki so spremenili mene in moje življenje. Nikoli si nisem predstavljal, da ne bi imel dostopa do poezije, nobenega dostopa do določenega jezika, kot so perzijščina, angleščina, ameriški znakovni jezik, japonščina ali japonski znakovni jezik. Brez skupnega jezika nimajo skupnosti, družbe, dokler nisem srečal takšne osebe, kot je Baghcheban. Tudi jaz sem ostal buden, preganjali so ga tako izolirani ljudje, ki so jim zanikali človeško dediščino – jezik.

Nekatere brezjezične osebe, ki sem jih srečal, so tako dobro pokazale frustracijo in bolečino svoje izolacije, da o njih nisem mogla pisati, dokler se nisem zjokala. Spomin na vztrajnost, ideale in njegov pogum za delovanje Jabbarja Baghchebana me je navdihnil in ganil do solz. Zaradi Baghchebana bom še naprej pisal njihove zgodbe, ki so postale moja zgodba.